Nedeljski dan so že od ranega jutra zaznamovali obiski, srečanja, objemi: med člani organizacije, med mlajšimi in starejšimi, med Tržačani, Kraševci in Goričani, med sedanjimi in bivšimi člani, med prijatelji, med gosti. Tabornemu dogajanju so se zadnji dan pridružili namreč še drugi bivši člani, odrasli skavti, starši, prijatelji, gostje, ki so še dodatno obogatili tridnevni jamboree.
Ob 10.00 sta načelnika jamboreeja Neža Petaros in Andrej Čavdek piskala zbor in tokrat je bilo na tabornem prostoru res zelo veliko ljudi, ki je sledilo dviganju jambora s tremi zastavami in petju skavtske in slovenske himne. Po obveznih gasilskih slikah so se udeleženci premaknili v senco šotora in prisluhnili še najprej govoru deželnih načelnikov SZSO Simona Petra Lebana in Alenke Cergol, ki sta se zahvalila prav vsem, ki so oblikovali 6. slovenski zamejski skavtski jamboree: odraslim skavtom za prenesene vrednote, delo in trud pri gradnji organizacije, vsem gostom za plodno sodelovanje, ki bogati vse, vsem voditeljem in pomočnikom, ki so ustvarili nepozaben trenutek, pa tudi vsem članom, ki so aktivno preživeli svoj čas na taborjenju. Njunemu nagovoru so sledili pozdravi gostov, najprej državnega načelnika ZSKSS Nejca Kurbusa, ki se je spomnil skupnih trenutkov, preživetih s slovenskimi skavti iz Italije in lekcije, ki se je je od zamejskih skavtov naučil, in sicer da domovina ni samo stvar zemljevida, temveč tega, kar nosiš v srcu in dokazuješ vsak dan; svoj pozdrav je prinesel tudi deželni načelnik AGESCI Stefano Barbieri: spomnil se je podobne poti, ki so jo Agesci preživeli v istih letih, ko so združevali moško in žensko organizacijo ter prinesel tudi svoj izkušnjo življenja v dvojezičnem italijansko-furlanskem okolju ter poudaril pomen konfrontacije z drugim, ki vsakega bogati. Svoj pozdrav je prinesla tudi Irina Bezin, starosta tabornikov Rodu modrega vala, ki s skavti SZSO soustvarjajo prostor slovenstva v Italiji.
Po uradnem delu je sledila sv. maša, s kateri so prvič klicali tudi pritrkovalci z Brega. Sv. mašo so darovali duhovniki, ki v vseh letih stojijo ob strani organizaciji in pomagajo voditeljem pri njihovi rasi in rasti članov: Anton Bedenčič, Karlo Bolčina, Marijan Markežič, Franc Šenk in še novomašnik Mateusz Gach, ki je na taboru preživel dva tedna v družbi izvidnikov in vodnic. Med sv. mašo so vsi skavti in skavtinje tudi obnovili svojo obljubo in se tako še bolj povezali v veliko skavtsko družino.
V popoldanskem času so se skavti in skavtinje okrepčali s klasičnim kosilom, se nekaj časa osvežili v Vipavi ter se ponovno zbrali v zboru, ki je tokrat potekal v senci dreves. Med glavnim zborom je še nekajkrat zadonela himna jamboreeja, zbranim pa se je predstavil spet pisatelj Jure Rogopis, ki je simbolično predal klanovcem Knjigo zgodb s priporočilom, naj oni nadaljujejo pisati naprej zgodbo Slovenske zamejske skavtske organizacije. Udeleženci so se ob koncu zbora zbrali še po vodih, sedanjim aktivnim članom so se pridružili še stari skavti, ki so skupaj zaklicali zgodovinske klice vodov. Jambor z zastavami se je nato spustil, druženja in prijetnega klepeta na tabornem prostoru pa ni bilo še konec. Udeleženci so se še dolgo zadrževali na prostoru in skupaj pospravljali opremo. Proti večeru so svoj taborni prostor zapustili še izvidniki in vodnice, ki so se prav tako zadrževali v objemih, stiskih rok in poslavljanju.
A jamboreeja ni še konec. Na današnji dan so svoj potovalni tabor začeli roverji in popotnice, ki bodo prehodili pot od Dolenj do Trsta in na poti razmišljali o sedanjosti in bodočnosti skupnosti Slovencev v Italiji ter ob koncu predali pismo predstavnikom te skupnosti.
Slovenščina 
Italiano