Volčiči in volkuljice so se povsem prepustili čarobnemu pravljičnemu svetu in se v torek, 4. avgusta, preizkusili v štirih delavnicah. V eni so oblikovali pastirske palice, v drugi so izdelovali kape za pastirje, v tretji so barvali kamne, v četrti pa so vadili svoja čutila in stopali po različnih površinah v gozdu.
Naslednjega dne so se odpravili na izlet z zelo pomembno nalogo. Večer prej jim je namreč Mojca zaupala, da je oslepela, zato jo je teta Pehta odpeljala v gozd. Ko se je Pehta vrnila iz gozda sama, Mojca pa ni bilo nikjer, so se volčiči in volkuljice pogumno odpravili na pot, da bi jo poiskali.
Utrujenost po dolgi hoji so popoldne premagali z vodnimi igrami, a dan še zdaleč ni bil zaključen. Ko se je nad tabor spustil mrak, jih je že čakala nova dogodivščina: nočna igra …
Izvidniki in vodnice so na tabornem prostoru odkrili skrivnostne slike, iz katerih so razbrali, da jih nekdo že dlje časa opazuje. Odločili so se, da bodo zapustili varnost tabora in raziskali okolico, da bi odkrili, kdo se skriva za skrivnostnimi sledmi.
Najprej so se v zelo zgodnjih jutranjih urah na ride podali 14-letniki. Za njimi so se najstarejši člani v dvojicah in trojicah odpravili na hike. Načelnika sta jim pred odhodom izročila zemljevide, podala zadnja navodila in jim zaželela srečno pot. Tudi najmlajši niso ostali na taboru. Dopoldne so se na delavnici učili postavljanja bivaka, nato pa so morali v poznih popoldanskih urah zapustiti taborni prostor, si v gozdu urediti bivak in odkriti, kdo jih ves čas spremlja.
Naslednji dan so se skupine po različnih poteh in ob različnih urah vračale na tabor. Načelnika sta jih pričakala s toplim spejemom: simbolično sta jih pozdravila s kruhom, oljem in soljo ter jim v znamenje hvaležnosti umila noge.
Italiano 
Slovenščina